Jaz pa tega res ne znam, nimam talenta za to. Tega me niso nikoli naučili. Zakaj nismo na študiju imeli takšnega predmeta? Bojim se, da (se) kaj narobe naučim. Ukvarjanje s tem je preveč zamudno. Kako naj ob vsem ostalem v pouk vključim še to? Kaj pa realizacija učnega načrta? Bojim se, da bodo potem na uri hoteli početi samo še to. Je to res potrebno? Vem, da je super in bi moral/a, a nekako vedno zmanjka časa. Ima zelo bogato glasbeno domišljijo, kar naprej si nekaj sam/a izmišljuje, kako ji/mu naj najbolje pomagam razvijati očitno močno glasbeno ustvarjalnost? Ali zmorem nekaj novega? Kako?

Vsi zgornji stavki so mi kot »klasično« šolanemu pianistu-učitelju intimno poznani. Upam in verjamem, da bo prvi »uradni« slovenski učbenik klavirske improvizacije v veliko pomoč pri razblinjanju dvomov, negotovosti in podajanju odgovorov na prej postavljena vprašanja. Učiti se improvizirati, (na)učiti improvizirati, improvizirati. Zdaj ni več izgovorov. Kot je večkrat v pogovorih povedal sam avtor: »Improviziranje se mora vaditi, kot vse ostalo. Vsak se ga lahko priuči! Zato ta učbenik.« Korak po korak, organizirano, sistematično, poučno, prijazno, navdihujoče, zanimivo – za malčke, najstnike in učitelje, tako za tiste z nekaj tovrstnega predznanja kot popolne začetnike, ne glede na starost. »Preko trnja do zvezd« avtor z obilico domiselnih vaj spreminja v »preko obvladljivih izzivov do lastne glasbe«. Hvala, Matjaž!