Improvizacija, kot sestavni del otrokove izkušnje z glasbo, je v našem času pravzaprav novost. Generacija trenutno aktivnih pedagogov se z improvizacijo v času svojega osnovnega glasbenega izobraževanja najverjetneje ni srečala. Kot pa zapiše avtor v uvodu, je bila improvizacija neločljivi del učnega procesa vsakega glasbenika vse do konca 19. stoletja. Šele kasnejša specializacija na discipline kompozicije, improvizacije in izvajalske prakse je pomenila skoraj popoln zaton te veščine. S tega vidika je pričujoči učbenik zelo dobrodošel pripomoček za učitelja in učenca, saj neguje otrokovo nujo po kreativnem izražanju, hkrati pa improvizacije neukemu učitelju omogoča, da se skozi proces usvajanja osnov pomika korak za korakom in se v bistvu uči skupaj z učencem. 

Avtor predstavlja elementarne gradnike improvizacije: prične s pentatoniko – igranje po črnih tipkah, ki jo komplementira z igranjem po belih tipkah, ločeno predstavi ritmično improvizacijo, ki jo nato naveže na igranje tonov, sprva izmenjaje samo po dveh. Kasneje predstavi koncept variiranja obstoječe melodije, improviziranje znotraj pet-prstne pozicije, sčasoma pa preide na osnove igranja generalbasa. Uvaja manj znane tonske sisteme iz perzijske, indijske, hebrejske, egipčanske, japonske in starogrške tradicije, prepleta žanre, kot so pop, blues, cerkveno petje idr., z vsem tem pa otroku ponudi več možnosti, da aludira na glasbo, ki ga obkroža v domačem okolju. 

Samo upamo lahko, da v prihodnosti našega glasbenega izobraževanja obstaja možnost za sožitje tehničnega perfekcionizma in kreativnega izražanja. To je tudi eden glavnih ciljev, ki si jih zadaja avtor: da bi več mladih po končani osnovni glasbeni izobrazbi še naprej gojilo svojo kreativnost v obliki igranja klavirja, bodisi v profesionalni sferi ali pa ljubiteljsko. Menim, da je pričujoči učbenik dragocen učni pripomoček, zato si želim, da bi ga slovenski klavirski pedagogi sprejeli in ga vključevali v učni proces.